Nikoli nisem delala drugje, ker je Perutnina Ptuj postala moja razširjena družina. Prišla sem kot mlada, še neizdelana oseba, se učila in zorela. Opravljala sem že vsa dela, delala na vseh proizvodnih enotah in nikoli mi ni bilo ničesar težko opraviti. Vedno je bila pozitivna misel, ki nas je vodila v naslednji dan. Največjo motivacijo predstavlja dober vodja, ki posluša, motivira, svetuje in razume. V vseh teh desetletjih še nisem doživela učinkovitejše formule.

Največ bi nam pomenilo, če bi vodja prišel in nas pohvalil. To šteje! Generalni direktor, Enver Šišić, me še vedno, ko pride v proizvodnjo, prepozna in pozdravi. Veliko se je v zadnjih letih spremenilo na bolje, polno je tudi investicij. Da bi bilo vrhunsko, da bi bili motivirani v največji meri, bi samo še malo morali urediti sistem plačil in nagrad. To tudi obljubljajo. Nisem več v sindikatu, si pa želim skupnega sproščenega dneva v naravi, kot je pohod na Donačko, poli sendvič na vrhu, petje in smeh.

Ne znam si predstavljati, da ne pridem vsak dan v Perutnino Ptuj, ki je moj drugi dom, saj sem tukaj že od 16. leta. Tukaj so delali tudi moji starši. Ponosna sem, da sem del Perutnine. Sem otrok Perutnine. Ko se ozrem v preteklost in pogledam svoje življenje, sem ponosna nase in na svojo družino. Hvaležna sem, da sem vseskozi imela službo, kjer so me podpirali. Lahko bi tudi napredovala, a sem se ustrašila. Ni lahko izstopiti, morda, če bi za to bila priložnost prej. Najbolj so se mi vtisnili dnevi, ko smo delali po več ur, ali prazniki, a nam nikoli ni bilo težko. Vedno smo bili veseli, razpoloženi, si tudi kdaj kakšno zapeli. Največ je odvisno od vodja. Roberta vedno radi izpostavimo, saj je vodja na mestu. Brez njega ne bi bilo tako, kot je.

Življenje si težko predstavljam zunaj Perutnine Ptuj. V Perutnini Ptuj so delali že moji starši. Tole ni moja prva zaposlitev, je druga, a nekako kljub temu prva. Že pri prvem podjetju sem delal večinoma pri Perutnini Ptuj, in sicer v tovarni krmil ter tako čez leta temeljito spoznal delo, ljudi in kulturo podjetja. Zlezla mi je pod kožo. Lahko bi rekli, da sem otrok Perutnine. Ponosen, da sem del te uspešne zgodbe, ki se nenehno širi in ponuja priložnosti tako za osebno kot karierno rast. Delo poteka samo po sebi – tako je urejen sistem. S kakšno energijo bomo ustvarjali delovno klimo, svoj prostor, pa odločamo vsak dan. Trudimo se, da imamo spodbudno, pozitivno, zdravo delovno okolje, ki podpira psihofizično zdravje. Hvaležen sem, da mi sodelavci zaupajo in me prepoznavajo kot človeka, ki išče rešitve.

Z veseljem želim deliti z vami nekaj misli ob zaključku moje 40-letne kariere na Perutnini Ptuj. Na PP sem delal že od samega začetka, takoj po končani poklicni šoli leta 1982. A če se spomnim nazaj, sem v resnici začel že prej, kot vajenec na starih "servisnih delavnicah", kjer sem sodeloval pri polaganju prvih zidakov za našo upravno stavbo na Potrčevi cesti. Ves ta čas sem delal na področju vzdrževanja, saj sem po poklicu zidar in vzdrževalec gradbeno obrtniških del. Poleg "zidarije" smo se ukvarjali tudi z drugimi opravili, ki sodijo zraven, kot so strehe, keramika, malarija in še veliko drugih stvari. 

Ko pogledam nazaj na mojo dolgo kariero na Perutnini Ptuj, se osredotočam na pozitivne plati. Kar je bilo slabega, je že zdavnaj pozabljeno, saj prevladujejo pozitivne reči. Vse izkušnje, ki sem jih pridobil, so bile dragocene in so me oblikovale tako poklicno kot osebno. Želim se zahvaliti vsem sodelavkam in sodelavcem, ki so mi stali ob strani v vseh teh letih, ter vodstvu podjetja za priložnosti, ki sem jih dobil.